Ker sem v tretjem letniku gimnazije in nas zadne čase vse preveč zasipajo z delom, učenjem, ocenami in odločitvami o izbirnih predmetih za maturo, sem se začel resno spraševati ali je cilj vreden vsega truda. Zanima me namreč ali se mi sploh splača učiti, truditi, se gnati za nečim, če sploh ni zagotovljeno, da bom uspel. Po gimnaziji te nihče več ne vpraša po tvojih ocenah, nikogar ne zanima tvoj učni uspeh, tvoja ocena iz psihologije v 3.letniku ali kako si pisal test iz stavčnih členov in skladnje pri slovenščini. Ali se je potem sploh vredno truditi za nekaj, kar ti ne bo koristilo (ocene) v prihodnosti? Seveda bodo nekateri takoj rekli, da vsa ta znanja potrebuješ pri študiju ali v službi, toda to zagotovo ni res. Diplomirani pravnik ne potrebuje vedeti kako se poimenuje organske spojine, kakor tudi biolog verjetno ne rabi primerjave Cankarjevih in Wildeovih dram. Zagotovo potrebuješ nekaj znanja, da razviješ razmišljanje, kritičen odnos, neka “vseživljenjska” znanja itd., vendar ali se splača truditi, ko vendar lahko z zagotovostjo uvidiš, da tega ne potrebuješ, če pa vse to obvladaš, pa te potem ostali razočarajo, saj kasneje izveš, da je bil trud skoraj zaman. Sam menim, da je osnovna izobrazba (osnovna in srednja šola) namenjena le temu, da ljudi naučijo delovati v skupnosti, jih vpeljejo v sistem in nas tako naredijo “pridne”, nekega praktičnega znanja pa ne pridobimo (razen poklicnih šol). Če potemtakem ocene in inteligenca nista odločilna pri uspešnosti posameznika v življenju, zakaj bi se trudil? Ocene, ki so povrhu vsega v veliko primerih zelo subjektivne, ti ne garantirajo ničesar. Da zaključim: ali sploh imamo ustrezne izobraževalne programe? Nam šola sploh pomaga do uspeha z znanjem, ali samo z vzgojo in “oblikovanjem” osebnosti?

Danes sem se, približno ob 11.30 peljal z avtobusom ljubljanskega potniškega prometa (primestni promet). Vse je bilo lepo in prav, vozili smo se tako kot vedno, okoli 20 minut. Ko pa je voznik ob semaforju, ki je stal pred zožanim delom ceste, ustavil sem se jaz pošteno začudil. Iz radia (ki ga seveda izbira voznik) so se začeli oglašati cerkveni zvonovi. Sprva sem pomislil, da je to pač navaden “jingle” ob začetku neke radijske oddaje. Nato pa so iz sprejemnika začeli prihajati še kar znani glasovi… Bil je obred, ki ga ponavadi izvajajo v stavbah rimsko-katoliške Cerkve, se pravi-(sveta) maša. Jaz sem se pošteno začudil…malce sem pobuljil, nato pa prisluhnil. Na avtobusu je bilo kakih 10 potnikov in takoj je nastala tišina. Poleg tega smo stali še na semaforju, tako da se ni slišalo niti šumenja motorja…Popolna tišina, na radiu pa pravcata maša. Kar malce nezadovljno sem pogledal voznika, kar pa ga zgleda ni niti malo zanimalo. Glasovi na radiu so začeli peti hvalnice Bogu, Jezusu itd. V tistem trenutku sem se vprašal…kaj bi bilo, ko bi voznik začel iz radia “spuščati” obred kakšne “nam tuje” religije. Ljudje bi stoodstotno znoreli, klicarili po raznih ustanovah, dali to v časopise…Ampak ne…saj (sveta) maša je pa seveda lahko na avtobusu…kot da avtobus ni javno mesto. To je tako kot da bi v šoli med odmori predvajali mašo ali podoben obred. Sam nimam nič proti religiji v kakršnikoli obliki, vendar mora ostati v nekih mejah…ne na avtobusu ampak v za to določenih prostorih, ki jih je že tako preveč…

Glede na vaše komentarje bi rekel, da ste nekateri narobe razumeli. Hotel sem namreč le opozoriti kako nas motijo ljudje drugih nacionalnosti in religij, sami pa lahko delamo kar hočemo. Razumem da je krščanstvo “tukaj doma”, ampak a nismo vstopili v EU, mar nočemo biti nek “svetovni” narod itd.? To je nestrpnost…če vprašate mene. To je miselnost, da je dobro le naše, vse drugo pa je zlo…mislim da ne bi smeli tako gledat na svet.

No…tole je moj novi blog..bom poskušal vsake toliko časa napisat kaj novega. Svoje identitete verjetno ne bom izdal, jo boste pa lahko razbrali skozi moje pisanje. Osredotočil se bom predvsem na nenavadne dogodke, ki jih dožvljam vsak dan, na različnih krajih, predvsem bom skušal opisati zanimive, nenavadne in čudne ljudi, ki me obdajajo vsepovsod.